T R I P T I H, 2€, 1€, 1€, 2007/8

Ima kakšno vrednost tisto, za kar nič ne odšteješ. Nič nič ne šteje, če se ne šteje. Je, kako je in zakaj je srečanje s sliko drugačno takrat, ko je njena druga pojavnost šest ali osem mestno število, kot takrat, ko sploh ni izražena s številkami? Kaj kupiš, kaj dobiš za denar: zadovoljitev pričakovanja, (do)polnitev, napolnitev pogleda ali neko drugo in po statusu drugačno, nekakšno dokončno dopolnitev~izpolnitev? Spremeni denar stvári status? Pomen, namen, opredeli eksistenco?

Podati večplastno, večpomensko, a v osnovi dvojno neposredno izkušnjo, kjer kot naslovnik vstopaš v igro s tremi drugimi igralci, posameznimi deli Triptiha. Prvi je artefakt~ustvaritev, drugi ustvarjalec~ naslovitelj in tretji denar~žeton, ki preprečuje neposreden dostop do vsakega drugega elementa, stoji na poti do njihovih izkušanj in se popolnoma razkrije v posredovanju sebe samega, v goljufivi menjavi sebe za sebe.

Izvorni odnos med tistim, ki gleda, med pričakujočim, radovednim, žejnim pogledom naslovnika in gledanim, ki je ustvarjeno kot materializiran nosilec drugega pogleda~pogleda drugega, naslovitelja, se vzpostavi s prvim, vstopnim delom Triptiha. Brez denarja~žetona ni vstopa. To je prvi kontakt.

Ustvarjeno ima ustvarjalca na drugi strani, svoj izvorni subjekt. Torej je ustvaritev kot materialni pred-met mesto čutnega srečanja dveh konkretnih subjektov. V tem odnosu je upredmetenje konkretnega pogleda konkretnega ustvarjalca. Je. Je, kar je. In je ustvarjeno, je ustvarjeno za. Je potrjevanje ustvarjalca in naslovnika, tistega, ki gleda, in je so-ustvarjalec pogleda slednjega s pogledom prvega, torej nekoga drugega. Prvi potrjuje sebe in drugega z ustvaritvijo, drugi prvega z gledanjem, u-svajanjem. Z usvajanjem, ponotranjenjem pač hkrati potrjuje sebe, ko gradi svoj pogled. U-svajanje ni o-svajanje kot okupacija in ni pri-svajanje kot prilaščanje, ne gre za lastninski odnos. Prav nasprotno, ta izvorno ne obstaja in je v resnici zavračan; resnično stvari niso za last, dejansko pa se lastnini vsaka, kot da je njihov namen že v izhodišču čim večje število žetonov in ne realizacija konkretnega~subjektivitete. Ustvaritev za žeton se potem takem razlikuje od tiste, ki ne nastane iz računa.

Dvema vrstama ustvaritev odgovarjata dve osvetlitvi, pri čemer vsaka osvetlitev izpostavlja in zagovarja svojo ustvaritev, ki se od druge razlikuje po namenu, ki opredeljuje njeno pozicijo, njene odnose, najprej in zmeraj do konkretnega~biti. Ti določajo njeno prostorsko strukturo oziroma so vanjo vpisani in v njej berljivi.

Ustvaritev za last je zares tisto, kar prikazuje. Je zaradi podobe, ta zaradi upodobljenega. Kar take ustvaritve razlikuje med sabo po horizontali, je v tem, kaj katera upodablja, po vertikali pa v tem, kako kaže (na) upodobljeno, kakšna je podoba, kaj to upodobljeno v podobi je. Ker podoba pač ni upodobljeno, je zmeraj abstrakcija, ilustracija, znak, simbol. V vsej interpretacijski svobodi in razkošju ali zadržanosti. Izbira horizontalnih možnosti, interpretacija pa še posebej, kažeta na ustvarjalca. Kaj je on posnel z upodobljenega, česa ni, kaj je dodal… Ta vozel je izhodišče za preusmeritev pogleda z ustvaritve na ustvarjalca. Na njegovo svobodo izbire upodobljenega, sredstev in načina upodabljanja, ki je realna moč. Izbiro in to moč si je treba podrediti.

Ustvarjalna moč, iz katere se rojeva ustvaritev, ki ni podoba in kot taka ničesar ne poustvarja, ampak je moč, ki ne zahteva več moči, da bi (ob)vlad(ov)ala; ne uničuje – ne zanikuje biti, nasprotno, vzpostavlja, spoštuje in vzpodbuja biti. Z biti ustvaritve kaže »zgolj« oziroma najprej in vedno na biti. Ker je moč, ki ne okupira, ne vlada in ne podreja, je najmočnejša, je prava moč. Svoboda je neobvladljiva in neuničljiva, kot je neuničljivo biti. Brezpodobna ustvaritev razkriva prav to dejstvo. Ustvariti nekaj, česar ni (bilo), torej ne poustvariti nekaj, kar je (bilo).

Če obstaja udejanljiva možnost ustvariti tisto, česar ni, potem lahko tudi človek napravi iz sebe tisto, kar (še) ni. In če obstoječe ni dobro, ga je možno in ga je treba spremeniti. Ne z zanikanjem, ampak nasprotno, z afirmacijo biti. Za biti vendar gre.

Da pa bi ostalo, kot je, je treba v samem viru onemogočiti namero udejanjitve možnosti predrugačenja, preko obvladovanja ustvarjalca usmerjati ustvarjanje. Takrat rokopis, ilustracija, podoba, zgodba, znak, simbol in vse podrejajoča si kompozicija prebrišejo vizualna, prostorska dejstva~konkretnosti. Polnost, »zadostnost« njihovih eksistenc, eksistenca sploh, so malo in nič. Ustvarjalna raba konkretnega, nemimetičnega, »izogibanje« podobi, njeno zavračanje, je namreč natanko v koncentraciji na eksistencialno. V risu negacije se iz konkretnosti zgrajena ustvaritev kot natanko to~konkretno prikazuje kot abstrakcijo, tako pa kot praznost, nerealnost, ikonoklazem. Pot do subjekta za ustvaritvijo je možna, mora obstajati in njegova osvojitev se mora zgoditi, je zapoved in merilo. Od ustvarjenega k ustvarjalcu, soočiti se z njim po zamenjavi konkretnega z abstraktnim. Pokoriti~usmerjati ustvarjalca. Zato da bi izvorno soočenje z ustvaritvijo, ki daje radost sreča-nja z drugim, čudenje v svetenju sveta in odkrivanje~graditev samega sebe, ostalo zakrito. (Graditi je težko, naporno. Zato je sprejeti podobo~abstraktno na mestu konkretnega, neresnico, laž, še toliko lažje.) Zares je puščica ustvaritve uperjena v gledalca, brez naslovnika ni smisla, on je ciljni subjekt ustvarjanja, zanj je napeta tetiva. Neposredno. Natanko take ustvaritve, kot je, natanko tako, kakršna je, natanko s tem, da je. Ustvarjalec~naslovitelj je preprosto »samo« drugi kot katerikoli drugi, prav kakor je zanj naslovnik kdorkoli, a vsak natanko kot konkretno. Konkretnega drugega ne moreš ponotranjiti, ga vsesati, lahko pa ponotranjiš nek njegov pogled, s katerim je iz/s tvari napravil stvar, tako da je zdaj v/u njej. Ustvaritev je stvar, v kateri je pogled za pogled. Najprej se torej polastiti ustvaritve, preko nje se polastiti ustvarjalca, da bi se polastili ustvarjalnosti, si jo podredili in pokorili. Tu in zdaj to pomeni: preobraziti ustvarjalca – generično je to vsak človek ─ v delovno silo, ustvaritev v predmet menjave in dobička, zato pa poklicnega razlagalca umetnosti v svečenika, varuha obstoječih odnosov.

Polastitev, ki se realizira s spregledom konkretnega ustvaritve in izvornega subjekta~naslovitelja, je materializirana v popolnoma abstraktnem subjektu in premešča pogled naslovnika iz (u)videti razkrivanja na imeti. Neizmerno, neračunsko vrednost biti izbriše relativna, izračunljiva vrednost kot cena. Če je nekaj vredno toliko in toliko, ni vredno toliko in toliko več, je (tudi) nevredno. Sledi: (tudi) biti je nevredno. Konkretno~subjekt~oseba (tudi) ni vredna biti. Lahko je, lahko ni, kot pač pokaže račun. Vsakdo. Tudi in predvsem naslovnik.

Potem takem je to tretje obči subjekt, ki posreduje med vsakim in vsem in si vse podreja, je kot vse-subjekt oziroma vse-konkretno edini pravi subjekt. In ta subjekt je kot poljubna materija zgolj (abstraktna) količina, je količina količin in tako meta na meta; spirala abstrakcije oziroma vse-konkretnosti. Dokler se ne izkaže, da je balon abstraktnega eksploziven in ima nadvse uničujoč realen efekt. A tudi to ni dovolj za odločitev za pot h konkretnemu.

Moralni zakon, s katerim se vzpostavlja in ga vzpostavlja nadsubjekt, je imeti. Imeti pomeni čim več dobiti, vzeti in čim manj dati, pustiti si čim manj vzeti. Ker meta stvari realno ne obstajajo, mora za to, da je na koncu lahko nekje več, biti drugje manj. Kroženje denarja je izgubljanje in jemanje.

Jedro izkušnje zamenjave konkretnega z vse-konkretnim, u-videti z imeti, sta pohlep in uboštvo. Bistvena lastnost subjekta v tej situaciji je ubogljivost. Za brisanje razlik je dovoljeno in je dovolj vbogajme. Ubogaj me. In afne guncaj.